Storil sem krivico poti tistega, ki je molil ponoči

Dokler se njegova stopala niso pritožila zaradi bolečine in otekline

Medtem ko je zavezoval svoje notranjosti proti skrajnosti svoje lakote,

Skrito svojo nežno kožo pod kamnom, privezanem okoli pasu

Visoke gore zlata so ga skušale zapeljati,

A jim je pokazal pravi pomen vzvišenosti

Njegova situacija skromnosti in potrebe je le potrdila njegovo ravnodušnost do svetovnih skrbi,

Kajti niti huda potreba ne more napasti takšne brezhibne vrline

Kako bi ga lahko huda potreba takšne osebe pritegnila k svetu,

Ko brez njega svet ne bi nikoli izšel iz neobstoja?

Muhammad je gospodar dveh svetov, gospodar džinov in ljudi,

In gospodar dveh skupin, Arabcev in ne-Arabcev

Naš Prerok, ki zapoveduje dobro in prepoveduje zlo,

Ni nikogar, ki bi bil bolj resničen v svoji besedi, bodisi 'da' ali 'ne'

On je ljubljeni, čigar posredovanje je upano

Proti vsem strašnim stvarem, ki nas preplavijo

Klical je ljudi k Allahu, tako da tisti, ki se ga držijo,

Se držijo vrvi, ki se nikoli ne pretrga

Presegel je druge preroke tako v obliki kot plemenitem značaju,

In nihče mu ni bil blizu v znanju ali čisti velikodušnosti

Vsi prosijo Poslanika Allaha za le peščico vode

Iz njegovega oceana ali požirek iz njegovega neskončnega dežja

Vsi se ustavijo pred njim glede na svojo mero,

Kot diakritični znaki na njegovem znanju ali samoglasniki na njegovi modrosti

On je tisti, v katerem sta bila pomen in oblika izpopolnjena,

In nato ga je Tisti, ki je ustvaril vse človeštvo, izbral za svojega ljubljenega

Daleč je od tega, da bi imel enakega v svojih vrlinah,

Kajti v njem je bistvo popolnosti nedeljivo

Opusti, kar so kristjani trdili o svojem Preroku,

Poleg tega lahko rečeš, kar želiš v njegovi hvali

Lahko pripišeš, kar želiš plemenitosti njegovi biti,

In njegovemu rangu, kar želiš veličine

Dejansko visoka zasluga Poslanika Allaha nima najvišje meje

Ki bi jo lahko izrazil človeški jezik

Če bi bile njegove čudeže tako mogočne kot njegov rang,

Bi že samo ime obudilo mrtve kosti

Ni nas preizkušal s stvarmi, ki bi izčrpale naše umove,

Iz skrbi za nas, da ne bi padli v dvom ali zmedo

Človeštvo ni sposobno razumeti njegove prave biti,

Blizu in daleč, so osupnjeni

Kot sonce, ki se zdi od daleč majhno golim očem,

Medtem ko bi od blizu zasenčilo in oslepilo vid

Kako lahko ljudje, ki spijo, zaznajo njegovo pravo resničnost

V tem svetu, medtem ko so od njega odvrnjeni s svojimi sanjami?

Obseg našega znanja o njem je, da je človek,

In da je najboljši med vsemi Allahovimi stvaritvami

Vsak čudež, ki so ga prinesli plemeniti poslanci,

Je bil povezan z njimi le skozi njegovo svetlobo

Zagotovo je on sonce dobrote in oni so njegovi planeti,

Ki razkrivajo svoje luči ljudem v temi

Kako velikodušna je stvaritev Preroka, okrašenega z odličnim značajem!

Tako obdarjen z lepoto in sijočega obraza

Kot cvet v svežini in polna luna v vzvišenosti,

Kot ocean v čisti velikodušnosti in kot Čas sam v moči odločnosti

Že samo iz njegovega veličastnega obnašanja, tudi ko je bil sam,

Se je zdel, kot da je med veliko vojsko in spremstvom

Kot da bi svetleči biseri, zaščiteni v svojih školjkah,

Izhajali iz njegovega govora in njegovega sijočega nasmeha

Noben parfum ne bi mogel nikoli prekositi tiste zemlje, ki drži njegovo plemenito obliko,

Kakšna blaženost za tistega, ki vonja to blagoslovljeno zemljo ali jo poljubi!