Je to spomin na sosede v Dhu Salamu

Ki je tvoje oči pustil tako rdeče od solz?

Ali je to veter, ki piha iz smeri Kāẓime

In strela, ki bliska v črni noči z gore Iḍam?

Kaj je z tvojimi očmi, da ko jim rečeš, naj se zadržijo,

Le še bolj jokajo? In tvoje srce – ko ga poskušaš prebuditi, postane le še bolj zmedeno

Ali zaljubljeni misli, da se njegova ljubezen lahko skrije

Med tekočimi solzami in gorečim srcem?

Če ne bi bilo ljubezni, tvoje solze ne bi tekle po sledeh, ki jih je pustil tvoj ljubljeni,

Prav tako ne bi bil brez spanja ob spominjanju na vrbo in goro

Kako lahko zanikaš to ljubezen, ko so tako iskreni pričevalci

Kot sta jok in bledost pričali proti tebi?

Agonija ljubezni je vrezala dve vrsti solz in žalosti

Na tvojih licih, bledih kot bahār in rdečih kot canam

Da, ponoči me je obiskala podoba tistega, ki ga ljubim, in nisem mogel spati,

Oh, kako ljubezen ovira okušanje užitka s svojim trpljenjem!

O ti, ki bi me grajal za to čisto ljubezen, sprejmi moj izgovor.

Če bi bil resnično pravičen, me sploh ne bi grajal

Naj te obvaruje stanje, kot je moje! Moje skrivnosti ni mogoče skriti

Pred mojimi obrekovalci, niti ne bo nikoli konca moji bolezni

Dal si mi iskren nasvet, a ga nisem slišal,

Zaljubljeni je povsem gluh za tiste, ki ga grajajo

Celo sumil sem nasvet svojih sivih las, ki so me grajali,

Ko sem vedel, da je nasvet starosti in sivih las nad vsakim sumom