O ti, ki vidiš moje solze liti kakor dež brez konca,

iz obeh mojih oči, medtem ko bolezen kaže se na mojem telesu.

Ne čudi se, četudi sem postal kakor razpadli ostanki,

zakaj gazela na ravnici, med drevesi ban in goro,

si je v svetih mesecih dovolila preliti mojo kri.

Raje se čudi mojemu stanju, saj nikoli poprej

nisem poznal strahu pred stisko, ko stegovala je roke proti meni,

a ljubezen me je oglušila in moje besede so bile zaman.

Usoda je z očmi mlade gazele pokončala leva,

o, prebivalec ravnice, pridi na pomoč prebivalcu goščave!

Moj ljubljeni je z neštetimi puščicami prodornega pogleda napadel moje srce

in me pustil tati brezciljno, brez slehernega vodstva.

Ko me je zadel in je njegova puščica oslabila mojo stanovitnost,

sem zatajil rano in skril puščico globoko v svojem srcu.

Kajti rane, ki jih zada ljubljeni, mi ne povzročajo bolečine;

kadar se pojavi moja luna, se prava luna pred njo skrije.

Dolgo sem noči preživljal v mislih in bdenju zaradi ljubezni do njega;

njegova je moja duša, moja kri, moj sluh in moj vid.

O ti, ki me grajaš zaradi ljubezni do njega, saj ljubezen je usoda,

če bi te razjedalo takšno hrepenenje, ne bi niti karal niti obsojal.